Jure je grafični oblikovalec.
Delodajalec je Juretu na pogovoru za novo službo razložil, da lahko opravlja delo le na tak način, da postane samostojni podjetnik in tako »posluje« z delodajalcem. Jure je sprejel podane pogoje, čeprav si ne želi biti podjetnik in ne posluje z drugimi strankami razen z omenjenim »delodajalcem«.
Samozaposleni niso delavci v smislu delovnopravne zakonodaje. Gre za osebe, ki samostojno delujejo na trgu dela in storitve opravljajo v svojem imenu in za svoj račun. Za samozaposlene veljajo pravila (pogodbenega) civilnega ter gospodarskega prava. Delovno pravo pride v poštev v primerih, ko samozaposleni sklepajo pogodbe o zaposlitvi z drugimi osebami, ki pa uživajo status in varstvo delavca po Zakonu o delovnih razmerjih.
Slovenija je imela lansko leto med vsemi evropskimi državami najhitrejšo, 16 % rast števila samozaposlenih.
Najpogosteje so samozaposlene osebe samostojni podjetniki, v to kategorijo pa spadajo tudi nekateri samostojni poklici, npr.: samostojni novinar, samostojni kulturni delavec idr. (Samostojni) podjetnik je po Zakonu o gospodarskih družbah fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Samostojni podjetnik kot poslovni subjekt nastopa na trgu samostojno in z naročniki, kot enakovredni partner poslovno sodeluje v svojem imenu in za svoj račun.
Samozaposleni se za samostojno delovanje na trgu dela odločajo bodisi iz lastne podjetniške iniciative bodisi iz nuje, ker so nezaposleni. Prekarni delavci imajo včasih (lahko) status samozaposlene osebe. Vendar niso vsi samozaposleni že prekarni delavci!
Pogosta praksa pa je, da delodajalec ali naročnik posla pogojuje opravljanje dela posamezniku s pridobitvijo statusa samostojnega podjetnika oziroma s sklenitvijo naročniškega razmerja. Delavec in delodajalec nimata popolne pogodbene svobode. Ne moreta prosto odločati, ali bo delavec delo opravljal v delovnem razmerju ali pa posloval z njim kot podjetnik, če tak odnos kaže vse elemente delovnega razmerja.
O prekarnosti samozaposlenih govorimo takrat kadar si posameznik s samozaposlitvijo si zagotavlja sredstva za preživetje ali v primeru ko je samozaposlitev zgolj navidezna, dejansko pa obstajajo vsi elementi delovnega razmerja. V takšnem prikritem delovnem razmerju se naročnik izogiba plačevanju davkov in prispevkov iz naslova pogodbe o zaposlitvi.
Pri ugotavljanju ali gre za nedovoljeno obliko prekarnega dela ali za resnično samozaposlitev, so pomembni odgovori na vprašanja, kdo je gospodar posla, kdo organizira delovni proces, kdo nadzoruje delo in daje navodila, v čigavem imenu ter na čigav račun se posluje.
Zaradi širitve prakse »zaposlovanja« samostojnih podjetnikov z namenom zmanjševanja stroškov dela s strani delodajalca in vse večje revščine med samostojnimi podjetniki v Sloveniji, je v zadnji delovnopravni zakonodaji opredeljena ureditev posebne kategorije samozaposlenih, tako imenovanih ekonomsko odvisnih oseb.
Ekonomsko odvisne osebe so samozaposlene osebe, ki na podlagi pogodbe civilnega prava, osebno, za plačilo, samostojno in dlje časa opravljajo delo v okoliščinah ekonomske odvisnosti, ne zaposlujejo delavcev in minimalno 80 odstotkov svojih letnih dohodkov pridobijo od istega naročnika.
Kljub temu zakon tudi za ekonomsko odvisne osebe predvideva omejeno pravno varstvo, in sicer glede:
- prepovedi diskriminacije;
- zagotavljanja minimalnih odpovednih rokov;
- prepovedi odpovedi pogodbe v primeru neutemeljenih odpovednih razlogov;
- zagotavljanja plačila za pogodbeno dogovorjeno delo, kot je primerljivo za vrsto, obseg in kakovost prevzetega dela, upoštevaje kolektivno pogodbo in splošne akte, ki zavezujejo naročnika;
- obveznosti plačila davkov in prispevkov in
- pravil o uveljavljanju odškodninske odgovornosti.
Ekonomsko odvisna oseba lahko uveljavlja naštete pravice, če po zaključku vsakega koledarskega ali poslovnega leta obvesti naročnika, od katerega je ekonomsko odvisna, o pogojih, pod katerimi deluje ter naročniku predloži vsa potrebna dokazila in informacije. Gre za omejeno delovnopravno varstvo, saj mora samozaposleni te pravice uveljavljati, sicer obveznost ne nastane.
Status ekonomsko odvisne osebe ne sme pomeniti možnosti izigravanja delovnopravne zakonodaje. Ko so podani elementi delovnega razmerja, mora biti sklenjena pogodba o zaposlitvi in zato posameznik ne more imeti statusa ekonomsko odvisne osebe.
Primeri sodne prakse o samozaposlitvi:
Jure
Jure je preko statusa samostojnega novinarja opravljal 5 let delo, ki je imelo vse elemente delovnega razmerja. Sodišče je ugodilo Juretovemu zahtevku po priznanju razmerja za nedoločen čas z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja.
Miha
Miha je z delodajalcem sklenil navidezno pogodbo o zaposlitvi, a je zanj dejansko opravljal delo kot samostojni podjetnik in bil ekonomsko v celoti odvisen od njega. Ko je na sodišču vložil tožbo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, se je delodajalec branil, da je s tožnikom sklenil pogodbo z nazivom pogodba o zaposlitvi. S to pogodbo sta se dogovorila, da bo tožnik ob sklenitvi pogodbe s toženo stranko opravljal dejavnost samostojnega podjetnika, v skladu z dogovorom pa je tožena stranka tožniku plačala tri račune, pri čemer je bil le-ta samostojni podjetnik. Tožnik je bil zavarovan kot samostojni podjetnik.
Sodišče je ugodilo Mihovi zahtevi in pri tem poudarilo, da ne delovnopravna zakonodaja niti Zakon o gospodarskih družbah ne prepovedujeta, da bi delavec, ki je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in bil pri delodajalcu zaposlen za nedoločen čas, imel tudi status samostojnega podjetnika. Zakon o delovnih razmerjih ne glede na formalno obliko razmerja vzpostavlja celo domnevo delovnega razmerja, če obstajajo elementi tega razmerja.
Jana
Jana je opravljala delo novinarke. Imela je status samostojne novinarke in je za toženo stranko-naročnika, opravljala delo na podlagi pogodb o programskem sodelovanju oziroma novinarskem delu. Jana je delala cele dneve, prejemala fiksni bruto znesek plačila, sama je plačevala davke in prispevke, ki bi v delovnem razmerju bremenili delodajalca, v pogodbah delovni čas ni bil dogovorjen, delo je bilo opisano zgolj na splošno, zavezovala jo je tudi konkurenčna prepoved, tako da ni mogla delati za nobenega drugega naročnika. Pred sodiščem je Jana zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, plačilo davkov in prispevkov s strani tožene stranke. Nižji sodišči sta njen zahtevek zavrnili, češ da stranki nista imeli namena vzpostaviti delovnega razmerja. Vrhovno sodišče je sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Poudarilo je, da je v primerih, ko stranki stopita v razmerje, ki ima vse elemente delovnega razmerja, njuna volja omejena. Ugotovilo je, da je tožnica delo opravljala nepretrgano in da je bila vezana na obsežna navodila glede vsebine, časa, kraja, izvedbe, trajanja dejavnosti, torej je delovala pod nadzorom in s skromno mero lastne pobude in samostojnosti. Odločilna je vsebina dejanskega in ne le formalnega razmerja med strankama, torej ni pomembno, kako stranki poimenujeta svoje sodelovanje. Opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava ni zadosten razlog za zavrnitev zahtevka o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja. Potrebno je tudi presoditi, kakšen je bil dejanski razlog sklepanja pogodb civilnega prava, ali jih je želela skleniti novinarka in je sama vztrajala pri takšnem načinu sodelovanja ali je morda le pristajala na tak status in si prizadevala za spremembe sodelovanja ter sklenitev delovnega razmerja. Za ugotovitev delovnega razmerja je poleg obstoja elementov delovnega razmerja potrebno še izpolnjevanje pogojev glede izobrazbe, izkušenj, delovne dobe ipd.