Lara – Agencijsko delo
Lara dela preko agencije kot čistilka. Njena plača je minimalna in ni enaka redno zaposlenim, ne upa si vzeti dopusta, prav tako ne hodi na bolniško, saj bo tako plačana še manj. Pogodbo o zaposlitvi ima sklenjeno samo za en mesec, vsak mesec znova čaka na podaljašanje tega delovnega razmerja. Na istem delovnem mestu pri tem uporabniku dela že 26 mesecev, vendar je prej delala preko drugega delodajalca (agencije).
Agencijsko delo je posebna oblika dela, ki se opravlja na podlagi pogodbe o zaposlitvi sklenjene med delavcem in agencijo za zagotavljanje dela[1]. Delavec ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pri agenciji, delo pa dejansko opravlja pri uporabniku (podjetje, pri katerem delavec začasno opravlja delo). Delavec tudi dela po navodilih in pod nadzorom uporabnika, ne pa delodajalca.
Pogodba o zaposlitvi se načeloma sklepa za nedoločen čas, pogodba za določen čas je izjema, za katero morajo biti pri uporabniku izpolnjeni pogoji za njeno sklenitev. Če se sklene pogodba za določen čas, se ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za isto delo[2] za več kot dve leti (razen v primerih, ki jih določa ZDR-1).
Pogodba o zaposlitvi mora vsebovati določbo, da bo delavec začasno delal pri drugih uporabnikih, na kraju in v času, ki je določen z napotitvijo delavca na delo k uporabniku.
Agencija in delavec se v pogodbi za nedoločen čas dogovorita tudi o višini nadomestila plače, če bi prišlo do predčasnega prenehanja dela ali če delodajalec ne bi zagotavljal dela pri uporabniku, ki ne more biti nižje od 70% minimalne plače. Če pride do predčasnega prenehanja dela v primeru pogodbe o zaposlitvi za določen čas, to ni razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec je dolžan delavcu do izteka pogodbe za določen čas plačevati nadomestilo plače.
Pravice napotenih delavcev in redno zaposlenih so izenačene, kar pomeni, da mora napoteni delavec, ki opravi enako dela, prejeti tudi enako plačilo, prav tako dobiva enake stimulacije, nadomestila za prevoz, prehrano, ima pravico do enakega letnega dopusta in pravico do enakega regresa.
Uporabnik je za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja subsidiarno odgovoren za čas, ko je delavec pri njem opravljal delo. To pomeni, da če agencija ne izplača plače, regresa…, potem mora le to izplačati uporabnik.
Za delavca je pomemben tudi pisni dogovor, ki ga skleneta delodajalec in uporabnik, v katerem določita tudi pravice in obveznosti delavca in uporabnika. Delavčeve pravice niso odvisne samo od pogodbe o zaposlitvi, ampak mora delavec biti pozoren tudi na določbe, opredeljene v pogojih dela, ter pravice in obveznosti pri uporabniku, o katerih mora agencija ob napotitvi obvestiti delavca. Ne glede na pisni dogovor je uporabnik odgovoren za spoštovanje določb o varovanju zdravja pri delu ter o delovnem času, odmorih in počitkih.
Število napotenih delavcev pri uporabniku ne sme presegati 25% zaposlenih delavcev pri uporabniku. Izjeme od tega lahko vsebuje kolektivna pogodba na ravni dejavnosti, iz te številke so izključeni delavci, ki so pri agenciji zaposleni za nedoločen čas. Omejitev ne velja za manjše delodajalce (delodajalec, ki zaposluje deset ali manj delavcev).
Delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela, mora imeti dovoljenje ministrstva pristojnega za delo, za katerega mora izpolnjevati zakonsko določene pogoje, in mora biti vpisan v register ali evidenco.
Agencijsko delo ureja Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) od 59. do 63. člena in Zakon o urejanju trga dela (ZUTD) od 163. do 174.a člena.
Do kršitev v praksi prihaja pri podaljšanju pogodb za določen čas preko dveh let tako, da podjetje, kjer delavec opravlja delo, najame istega delavca preko druge agencije. Problem so tudi pogodbe za določen čas, ki trajajo en mesec. Čeprav zakonadaja tega ne omejuje, je za delavca izredno stresno čakanje da izve, ali bo njegova pogodba podaljšana še za en mesec. Pri tem je tudi problematično, da je še vedno večina pogodb, ki se sklene, za določen čas, čeprav bi le te morale biti izjema, in ne pravilo.
Eden največjih problemov v praksi pa so neregistrirane agencije. Podjetja dajo del storitev ali proizvodnje v najem in sklenejo z »agencijo« pogodbo o sodelovanju. Te delavce nato pogosto močno izkoriščajo (velikokrat gre tudi za tuje migrantske delavce, ki ne poznajo slovenske zakonodaje). Pogosto tudi ni znano, koliko agencije zaračunajo uporabnikom za svoje storitve, in tako delavci ne vedo, kakšen strošek predstavlja njihovo delo in so zato nižje plačani kot redno zaposleni delavci.
Primer sodne prakse o agencijskem delu:
Tožnica je bila zaposlena pri agenciji s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto receptorke. Delo je na podlagi določbe iz pogodbe opravljala pri naročniku (uporabniku). Po tem, ko je naročnik delodajalcu sporočil, da bo zmanjšal seznam storitev, ki jih zagotavlja delodajalec, agencija poda odpoved pogodbe iz poslovnega razloga[3]. Agencija je kot utemeljen razlog za odpoved pogodbe navedla, da ni našla drugega ustreznega dela za tožnico. Višje delovno in socialno sodišče ugotovi, da sprememba organizacije dela pri naročniku, ob upoštevanju, da delavec sklene pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem, katerega glavna dejavnost je posredovanje začasne delovne sile, ne more biti poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovili so, da delovno razmerje še vedno traja, agencija pa je dolžna vpisati delovno dobo, tožnico pozvati nazaj na delo ter izplačati neobračunane plače.
[1] delodajalec, ki lahko v skladu s predpisi o urejanju trga dela opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu oz. delodajalec za zagotavljanje dela
[2] delo na delovnem mestu oziroma vrsti dela, ki se dejansko opravlja po določeni sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas
[3] prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekn., organiz., tehn., strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca