Prekarno delo in oblike dela, ki se opravljajo izven sklenjene pogodbe o zaposlitvi

Informacijska zloženka je namenjena širši javnosti, zato je napisana v preprostem in jasnem jeziku. Uvodoma je potrebno poudariti in opredeliti razmerja uporabljenih izrazov do nekaterih pravnih in splošnih terminov.
Pojem prekarnost označuje negotovo, kratkotrajno, začasno in občasno plačano delovno aktivnost. Takšne delovne aktivnosti se lahko opravljajo znotraj delovnega razmerja, na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas ali izven delovnega razmerja, navadno na podlagi pogodb civilnega prava, predvsem podjemne ter avtorske pogodbe.
Delo, ki ga posameznik opravlja po pogodbah civilnega prava ima sicer lahko za posledico prekarnost, vendar ni vsako delo, ki se opravlja po pogodbah civilnega prava oziroma delo, ki ga opravi samozaposlena oseba, že prekarno delo. Tako ne bo šlo za prekarnega delavca tedaj, ko je posameznik zaposlen, hkrati pa opravlja delo po avtorski pogodbi samoiniciativno, za dodatni zaslužek. V prekarnem položaju pa je denimo posameznik, ki delo opravlja za enega ali več naročnikov, da bi si zagotovil sredstva za dostojno preživetje.
V prekarnost vodi torej predvsem kratkotrajna in občasna delovna aktivnost, poleg tega pa tudi nizko plačilo, saj si revni ne morejo zagotoviti dostojnega preživetja in so zato v negotovem položaju. Prekarnost je značilna za določene skupine posameznikov, predvsem glede na starost (starejši ter mlajši delavci), spol (ženske) ali poklic (novinar, kulturnik).
O prekarnih oblikah dela govorimo tudi tedaj, ko posameznik opravlja delo izven delovnega razmerja, torej po pogodbah civilnega prava ali v okviru statusa samozaposlene osebe, čeprav delo dejansko opravlja v odvisnem, podrejenem razmerju in v okoliščinah, v katerih bi po zakonu morala biti sklenjena pogodba o zaposlitvi in bi posameznik moral delo opravljati znotraj delovnega razmerja. Tu gre za nezakonito obliko dela in sicer za prikrita delovna razmerja, proti katerim lahko posameznik uveljavlja pravno varstvo.
Prekarnost tako ni odvisna od oblike dela. Prekarnost sama tudi ni nujno nezakonita. Nezakonitost dela se vselej ugotavlja na sodišču in je odvisna od primera do primera.
Delavec je pravni izraz, ki po Zakonu o delovnih razmerjih označuje fizično osebo, ki je v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Kadar  v besedilu govorimo o prekarnem delavcu, prekarnem delu, nimamo v mislih delavca ali dela po omenjenem zakonu.
Delodajalec je pravni izraz, ki se uporablja za posameznika, ki zaposli delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Če posameznik opravlja delo po avtorski pogodbi ali je samozaposlen, je druga pogodbena stranka naročnik.
Izraz prekarno delo ni pravni, zakonsko opredeljen izraz, prav tako ga ne najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Med izrazoma prekarno delo in prekarno delo smo izbrali slednjega zaradi njegove širše uporabe v javnih medijih.

Kaj je delovno razmerje?

Delovno razmerje je razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Za ugotovitev delovnega razmerja so torej ključni elementi delovnega razmerja, saj velja domneva, da v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja.

Elementi delovnega razmerja so:

• delavec delo opravlja osebno;
• delo se opravlja nepretrgoma, kontinuirano;
• delavec za opravljeno delo prejema plačilo;
• delavec opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca;
• delavec opravlja delo v organiziranem procesu delodajalca.

Delovno razmerje, katerega podlaga je pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, je v Zakonu o delovnih razmerjih določeno kot pravilo, le izjemoma in na podlagi zakonsko določenih pogojev lahko delavec in delodajalec skleneta pogodbo o zaposlitvi za določen čas.

V delovnem razmerju je vsaka od pogodbenih strank dolžna izvrševati dogovorjene in predpisane pravice in obveznosti. Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi, kjer se določi tudi datum nastopa dela. Z dnem nastopa dela pa se začnejo uresničevati pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju in vključitev v socialno zavarovanje.
Z zakonom določena temeljna obveznost delavca je opravljanje dela in pri tem upoštevanje delodajalčevih navodil. Temeljna obveznosti delodajalca je obveznost plačila, ostale obveznosti so še: zagotavljanje dela, obveznost zagotavljanja varnih delovnih razmer in varovanja delavčeve osebnosti ter druge.

Delavec, ki je v delovnem razmerju, ima nekatere z zakonom določene pravice.

Bistvene pravice delavca so:

• pravica do plačila;
• pravica do povračila stroškov za malico in prevoz;
• pravica do odpravnine pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca (tako po pogodbi za nedoločen kot tudi po pogodbi za določen čas);
• pravica do odpravnine ob upokojitvi;
• pravica do odpovednih rokov;
• pravica do nadomestila plače za čas odsotnosti z dela;
• pravica do letnega dopusta in regresa;
• organizacija delovnega časa;
• ter pravice, ki izhajajo iz vključitve delavca v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, torej zagotovljena socialna varnost.

Za ugotovitev delovnega razmerja so torej bistveni elementi delovnega razmerja, saj velja domneva, da v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja.

Kaj je prekarno delo?

Značilnosti prekarnega dela

Prekarnost je lahko posledica delovne aktivnosti, ki se večinoma ne opravlja v okviru delovnega razmerja, torej na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, pri čemer posameznik, ki opravlja delo, ni sam izbral takšnega načina dela (denimo zaradi izrazite poslovne konkurenčne prednosti na trgu, želje po samostojnem opravljanju dela brez razmerja podrejenosti). Prekarne oblike dela so lahko tudi tiste, kjer delavec delo opravlja na podlagi pogodbe o zaposlitvi, a je ta sklenjena za določen čas ali pa s krajšim delovnim časom od polnega. Delavec ima po pogodbi o zaposlitvi za določen čas vse pravice iz delovnega razmerja, vendar vseeno ostaja element negotovosti, saj bo delavec verjetno kmalu moral iskati novo delo. Obstajajo tudi primeri, ko delodajalec zaposli delavca po pogodbi o zaposlitvi za določen čas enega meseca.

Prekarno delo se velikokrat skriva tudi za pojmom fleksibilnega dela. Izraz fleksibilno delo je v takem primeru zavajajoč, saj je razlog njegovega opravljanja ekonomska prisila, kar pomeni, da delavec v danem položaju nima druge možnosti, da bi si zagotovil sredstva za preživetje.

Problematičnost prekarnih oblik dela se kaže v tem, da prekarni delavci v večini primerov nimajo zagotovljene zadostnega plačila za preživetje, so brez pravic do plačanega dopusta in regresa, malice, povračila stroškov za prevoz in kar je bistveno, imajo šibko socialno varnost, saj ne dobijo plačanih prispevkov, v smislu, kot jih delodajalec mesečno plačuje delavcem, ki so pri njem v delovnem razmerju (prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti ter prispevkov iz naslova starševskega varstva). Prekarno delo tako vodi v segmentacijo na trgu dela, kar pomeni ustvarjanje neutemeljenih razlik med vključenimi in izključenimi delavci.

V primeru, ko posameznik ni zaposlen po pogodbi o zaposlitvi, ampak dela na podlagi drugih pravnih oblik, ima lahko tako delo vse znake delovnega razmerja. V takem primeru ima delavec možnost, da uveljavlja obstoj delovnega razmerja na delovnem sodišču.

Prekarne oblike dela se včasih omenjajo kot dobre ali celo nujne za povečevanje konkurenčnosti. Pojmovanje konkurenčnosti kot zmanjševanje stroškov delovnega procesa s pomočjo prekarnih oblik dela pa je nedopustno, saj ruši eno od pomembnih vlog dela, zagotavljanje socialne varnosti. Prekarne zaposlitve v resnici škodujejo pošteni konkurenci, saj pomenijo prednost pred delodajalci, ki ponujajo istovrstno blago oziroma storitev in zagotavljajo delavcem redno zaposlitev ter imajo s tem večje stroške dela zaradi plačevanja pripadajočih davkov in prispevkov.

Delavec, ki ga spremlja nenehna skrb, ali bo zaslužil dovolj za preživetje in v večini primerov veliko časa nameni tudi iskanju redne zaposlitve ali drugih virov zaslužka, se težje identificira s podjetjem oz. čuti pripadnost delodajalcu in sodelavcem, kar vpliva na odnose v podjetju in posledično na produktivnost.

Prekarnost je lahko posledica delovne aktivnosti, ki se ne opravlja v okviru delovnega razmerja, torej na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Prekarne oblike dela so lahko tudi tiste, kjer delavec delo opravlja na podlagi pogodbe o zaposlitvi, a je ta sklenjena za določen čas ali pa s krajšim delovnim časom od polnega.  

Včasih ima prekarno delo vse znake delovnega razmerja. V takem primeru ima delavec možnost, da uveljavlja obstoj delovnega razmerja na delovnem sodišču.

Oblike opravljanja dela, ki lahko predstavljajo prekarno delo
Delo na podlagi pogodb civilnega prava
Avtorska pogodba

Avtorska pogodba je pogodba civilnega prava, ki jo natančneje opredeljuje Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah. Z avtorsko pogodbo o se avtor zaveže ustvariti določeno delo in ga izročiti naročniku, naročnik pa se zaveže, da mu bo za to plačal honorar. Naročnik lahko nadzoruje posel in daje navodila, če s tem ne posega v avtorjevo svobodo znanstvenega in umetniškega ustvarjanja. Sem spadajo: govorjena ali pisana dela, predstavitve iz znanstvenega ali tehničnega področja, glasbena, gledališka ali likovna dela, arhitekturni projekti, koreografska in pantomimska dela, fotografska ali avdiovizualna dela ipd.

Primera sodne prakse o avtorskem delu:
Alenka
Alenka je novinarsko delo več let nepretrgano opravljala na podlagi avtorskih pogodb. Na sodišču je vložila tožbo, sodišče pa je ugotovilo obstoj vseh elementov delovnega razmerja. Če so podani vsi elementi delovnega razmerja, velja po zakonu domneva delovnega razmerja in zato tudi domneva, da obstaja pogodba o zaposlitvi, zato je sodišče ugodilo Alenkini zahtevi in delodajalcu naložilo, da Alenko pozove nazaj na delo, ji predloži v podpis pogodbo o zaposlitvi in ji obračuna plačo za delovno mesto.

Sara, Ivo, Tine in Jože
Tožniki so več let delali za naročnika na podlagi avtorskih pogodb, 1 mesec pa celo brez kakršnekoli pogodbe. Ko je naročnik z njimi prekinil sodelovanje, so vložili tožbo na sodišču. Kljub temu da je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja, so tožniki spor izgubili, ker so tožbo vložili prepozno. Menili so, da 30 dnevni rok, ki ga določa zakon za uveljavljanje pravic, za njih ne velja, ker niso imeli sklenjenih pogodb o zaposlitvi. 30-dnevni rok od dneva, ko delavec izve za kršitev pravice, je veljal tudi za njihovo uveljavljanje sodnega varstva, saj to, da ni obstajala pisna pogodba o zaposlitvi oz. je obstajala zgolj pogodba civilnega prava, še ne pomeni, da dejansko ni bilo delovnega razmerja. Domneva o obstoju delovnega razmerja velja, če so podani vsi elementi delovnega razmerja. Domneva o obstoju delovnega razmerja pa pomeni tudi obstoj pogodbe o zaposlitvi. Poseg v pogodbo o zaposlitvi, čeprav ni bila formalno sklenjena, pa pomeni kršitev pravic, ki jih delavci lahko uveljavljajo v zakonsko določenem roku.

Podjemna pogodba

Podjemna pogodba je pogodba civilnega prava, ki jo natančneje opredeljuje Obligacijski zakonik. S podjemno pogodbo se podjemnik zaveže opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo določene stvari, telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa se zaveže, da mu bo za to plačal. Največkrat se uporablja pri obrtniških delih, popravilih, varstvu otrok, čiščenju prostorov ipd. Podjemna pogodba ne predstavlja delovnega razmerja ampak eno izmed oblik pogodbenega razmerja, ko se podjemnik zaveže za končni izdelek.

Razlika med avtorsko in podjemno pogodbo je predvsem v vsebini opravljenega dela. Avtorska pogodba se lahko uporablja takrat, kadar se opravi neko avtorsko delo, kot ga opredeljuje Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah. V vseh ostalih primerih opravljanja dela preko pogodb civilnega prava pa je primerna podjemna pogodba. Posameznik, ki opravlja delo na podlagi podjemne pogodbe prevzame poslovni riziko.

Delo na podlagi pogodb civilnega prava  samo po sebi ne pomeni, da je to delo prekarno. Delo preko takih pogodb lahko opravlja posameznik, ki je v delovnem razmerju in mu predstavlja dodatni zaslužek. Tako delo lahko opravlja posameznik, ki bi lahko uveljavljal obstoj delovnega razmerja na sodišču, saj dela v prikritem delovnem razmerju. Lahko pa preko pogodb civilnega prava dela nekdo, katerega delo nima elementov delovnega razmerja, niti ni drugje zaposlen, želel pa bi si redne zaposlitve.

Primer sodne prakse o podjemni pogodbi:  
Maša
Maša je opravljala delo čistilke na podlagi podjemne pogodbe. Sodišče je ugodilo njeni zahtevi za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas, ko je delodajalec objavil potrebo po delu čistilke, ki ga je Maša nato dejansko tudi opravljala. Sodišče je obstoj delovnega razmerja ugotovilo na podlagi obstoja dejanskih okoliščin in ne glede na to, kako sta pogodbeni stranki poimenovali svoje razmerje. Sodišče je opozorilo na to, da ko so podani elementi delovnega razmerja, zakon prepoveduje opravljanje dela, ki nima za podlago pogodbe o zaposlitvi, in to ne glede na nesoglasje volj obeh strank za sklenitev pogodbe o zaposlitvi.

Samozaposleni

Samozaposleni niso delavci v smislu delovnopravne zakonodaje. Gre za osebe, ki samostojno delujejo na trgu dela in storitve opravljajo v svojem imenu in za svoj račun. Za samozaposlene veljajo pravila (pogodbenega) civilnega ter gospodarskega prava. Delovno pravo pride v poštev v primerih, ko samozaposleni sklepajo pogodbe o zaposlitvi z drugimi osebami, ki uživajo status in varstvo delavca po Zakonu o delovnih razmerjih.
Slovenija je imela lansko leto med vsemi evropskimi državami najhitrejšo, 16 % rast števila samozaposlenih.

Najpogosteje so samozaposlene osebe samostojni podjetniki, v  to kategorijo  pa spadajo tudi nekateri samostojni poklici, npr.: samostojni novinar, samostojni kulturni delavec idr. (Samostojni) podjetnik je po Zakonu o gospodarskih družbah fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Samostojni podjetnik kot poslovni subjekt nastopa na trgu samostojno in z naročniki, kot enakovredni partner  poslovno sodeluje v svojem imenu in za svoj račun.
Samozaposleni se za samostojno delovanje na trgu dela odločajo bodisi iz lastne podjetniške iniciative bodisi iz nuje, ker so nezaposleni. Prekarni delavci imajo včasih (lahko) status samozaposlene osebe. Vendar niso vsi samozaposleni že prekarni delavci!

Pogosta praksa pa je, da delodajalec ali naročnik posla pogojuje opravljanje dela posamezniku s pridobitvijo statusa samostojnega podjetnika oziroma s sklenitvijo naročniškega razmerja. Delavec in delodajalec nimata popolne pogodbene svobode. Ne moreta prosto odločati, ali bo delavec delo opravljal v delovnem razmerju ali pa posloval z njim kot podjetnik, če tak odnos kaže vse elemente delovnega razmerja.

O prekarnosti samozaposlenih govorimo takrat kadar si posameznik s samozaposlitvijo zagotavlja sredstva za preživetje ali v primeru ko je samozaposlitev zgolj navidezna, dejansko pa obstajajo vsi elementi delovnega razmerja. V takšnem prikritem delovnem razmerju se naročnik izogiba plačevanju davkov in prispevkov iz naslova pogodbe o zaposlitvi.

Pri ugotavljanju ali gre za nedovoljeno obliko prekarnega dela ali za resnično samozaposlitev, so pomembni odgovori na vprašanja, kdo je gospodar posla, kdo organizira delovni proces, kdo nadzoruje delo in daje navodila, v čigavem imenu ter na čigav račun se posluje.

Zaradi širitve prakse »zaposlovanja« samostojnih podjetnikov z namenom zmanjševanja stroškov dela s strani delodajalca in vse večje revščine med samostojnimi podjetniki v Sloveniji, je v zadnji delovnopravni zakonodaji opredeljena ureditev posebne kategorije samozaposlenih, tako imenovanih ekonomsko odvisnih oseb.

Ekonomsko odvisne osebe so samozaposlene osebe, ki na podlagi pogodbe civilnega prava, osebno, za plačilo, samostojno in dlje časa opravljajo delo v okoliščinah ekonomske odvisnosti, ne zaposlujejo delavcev in minimalno  80 odstotkov svojih letnih dohodkov pridobijo od istega naročnika.

Kljub temu zakon tudi za ekonomsko odvisne osebe predvideva omejeno pravno varstvo, in sicer glede:

• prepovedi diskriminacije;
• zagotavljanja minimalnih odpovednih rokov;
• prepovedi odpovedi pogodbe v primeru neutemeljenih odpovednih razlogov;
• zagotavljanja plačila za pogodbeno dogovorjeno delo, kot je primerljivo za vrsto, obseg in kakovost prevzetega dela, upoštevaje kolektivno pogodbo in splošne akte, ki zavezujejo naročnika;
• obveznosti plačila davkov in prispevkov in
• pravil o uveljavljanju odškodninske odgovornosti.

Ekonomsko odvisna oseba lahko uveljavlja naštete pravice, če po zaključku vsakega koledarskega ali poslovnega leta obvesti naročnika, od katerega je ekonomsko odvisna, o pogojih, pod katerimi deluje ter naročniku predloži vsa potrebna dokazila in informacije. Gre za omejeno delovnopravno varstvo, saj mora samozaposleni te pravice uveljavljati, sicer obveznost ne nastane.
Status ekonomsko odvisne osebe ne sme pomeniti možnosti izigravanja delovnopravne zakonodaje. Ko so podani elementi delovnega razmerja, mora biti sklenjena pogodba o zaposlitvi in zato posameznik ne more imeti statusa ekonomsko odvisne osebe.

Primeri sodne prakse o samozaposlitvi:
Jure
Jure je preko statusa samostojnega novinarja opravljal 5 let delo, ki je imelo vse elemente delovnega razmerja. Sodišče je ugodilo Juretovemu zahtevku po priznanju razmerja za nedoločen čas z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja.

Miha
Miha je z delodajalcem sklenil navidezno pogodbo o zaposlitvi, a je zanj dejansko opravljal delo kot samostojni podjetnik in bil ekonomsko v celoti odvisen od njega. Ko je na sodišču vložil tožbo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, se je delodajalec branil, da je s tožnikom sklenil pogodbo z nazivom pogodba o zaposlitvi. S to pogodbo sta se dogovorila, da bo tožnik ob sklenitvi pogodbe s toženo stranko opravljal dejavnost samostojnega podjetnika, v skladu z dogovorom pa je tožena stranka tožniku plačala tri račune, pri čemer je bil le-ta samostojni podjetnik. Tožnik je bil zavarovan kot samostojni podjetnik.
Sodišče je ugodilo Mihovi zahtevi in pri tem poudarilo, da ne delovnopravna zakonodaja niti Zakon o gospodarskih družbah ne prepovedujeta, da bi delavec, ki je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in bil pri delodajalcu zaposlen za nedoločen čas, imel tudi status samostojnega podjetnika. Zakon o delovnih razmerjih ne glede na formalno obliko razmerja vzpostavlja celo domnevo delovnega razmerja, če obstajajo elementi tega razmerja.

Jana
Jana je opravljala delo novinarke. Imela je status samostojne novinarke in je za toženo stranko-naročnika, opravljala delo na podlagi pogodb o programskem sodelovanju oziroma novinarskem delu. Jana je delala cele dneve, prejemala fiksni bruto znesek plačila, sama je plačevala davke in prispevke, ki bi v delovnem razmerju bremenili delodajalca, v pogodbah delovni čas ni bil dogovorjen, delo je bilo opisano zgolj na splošno, zavezovala jo je tudi konkurenčna prepoved, tako da ni mogla delati za nobenega drugega naročnika. Pred sodiščem je Jana zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, plačilo davkov in prispevkov s strani tožene stranke. Nižji sodišči sta njen zahtevek zavrnili, češ da stranki nista imeli namena vzpostaviti delovnega razmerja. Vrhovno sodišče je sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Poudarilo je, da je v primerih, ko stranki stopita v razmerje, ki ima vse elemente delovnega razmerja, njuna volja omejena. Ugotovilo je, da je tožnica delo opravljala nepretrgano in da je bila vezana na obsežna navodila glede vsebine, časa, kraja, izvedbe, trajanja dejavnosti, torej je delovala pod nadzorom in s skromno mero lastne pobude in samostojnosti. Odločilna je vsebina dejanskega in ne le formalnega razmerja med strankama, torej ni pomembno, kako stranki poimenujeta svoje sodelovanje. Opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava ni zadosten razlog za zavrnitev zahtevka o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja. Potrebno je tudi presoditi, kakšen je bil dejanski razlog sklepanja pogodb civilnega prava, ali jih je želela skleniti novinarka in je sama vztrajala pri takšnem načinu sodelovanja ali je morda le pristajala na tak status in si prizadevala za spremembe sodelovanja ter sklenitev delovnega razmerja. Za ugotovitev delovnega razmerja je poleg obstoja elementov delovnega razmerja potrebno še izpolnjevanje pogojev glede izobrazbe, izkušenj, delovne dobe ipd.

Samozaposleni niso delavci v smislu delovnopravne zakonodaje. Gre za osebe, ki samostojno delujejo na trgu dela in storitve opravljajo v svojem imenu in za svoj račun.

Študentsko delo

Študentsko delo je oblika občasnega ali začasnega dela, ki ga študent ali dijak, opravi za plačilo pri delodajalcu preko pooblaščene organizacije. Pooblaščena organizacija je lahko študentski servis, Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje in Agencija za delo.
Za opravljanje dela se ne sklene pogodba o zaposlitvi, temveč se opravlja na podlagi študentske napotnice.
V primeru, da se študentsko delo opravlja za dlje časa in ima elemente delovnega razmerja, izgubi lastnost začasnega ali občasnega dela in se v tem primeru lahko posameznik odloči za pravno varstvo (uveljavitev obstoja delovnega razmerja po pogodbi za nedoločen čas na delovnem sodišču).

Primera sodne prakse o študentskem delu:
Ana
Ana je preko študentske napotnice opravljala študentsko delo. Sodišče je ugotovilo, da sta za študentsko delo značilni predvsem začasnost in občasnost, Ana pa je delo opravljala redno in nepretrgano ter v približno enakem obsegu kot delavci v delovnem razmerju, zato je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja in utemeljenost njene zahteve po pripadajočih denarnih zahtevkih.

Luka
Luka je prav tako opravljal delo preko študentske napotnice celih deset let, pri čemer sta z delodajalcem sklepala številne sporazume o opravljanju dela za 6 mesecev. Luka je od sodišča zahteval prepoznavo obstoja delovnega razmerja in vse ugodnosti, ki mu po tem pripadajo. Sodišče je Luki ugodilo, saj je pri zaposlitvi bistvena vsebina določenega konkretnega razmerja, ne pa le zunanja oblika razmerja. Študentko delo je oblika začasnega in občasnega dela, ne opravlja se stalno in nepretrgoma, ampak traja krajši čas ali se opravlja od časa do časa. Čeprav je Luka delal formalno preko študentskih napotnic, so bili izpolnjeni elementi delovnega razmerja. Pomembno je, da je delal po navodilih in pod nadzorom delodajalca ter da je bil osebno vezan na opravljanje dela. Ker je bil Luka ekonomsko odvisen, je podaljševal status študenta, saj bi v nasprotnem primeru izgubil sredstva za preživljanje.

Pripravništvo

Pripravništvo je razmerje,  v katerem oseba, ki prvič začne opravljati delo, ustrezno svoji strokovni izobrazbi, ter z namenom, da se usposobi za samostojno opravljanje dela v delovnem razmerju, sklene pogodbo o zaposlitvi kot pripravnik. Možnost določitve pripravništva mora biti predpisana z zakonom ali kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti.
Pri volonterskem pripravništvu pa mora biti v posebnem (področnem) zakonu določeno, da se pripravništvo lahko opravlja, ne da bi delavec in delodajalec sklenila pogodbo o zaposlitvi. Poleg tega,  da mora biti v zakonu določena obveznost opravljanja pripravništva, mora biti določena tudi možnost sklenitve volonterskega pripravništva. Taki zakoni so recimo Zakon o pravniškem državnem izpitu, Zakon o javnih uslužbencih in Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja.

V primeru volonterskega pripravništva se delo opravlja popolnoma brezplačno, pripravnik dobi povrnjene stroške le za malico in potne stroške. Za volontersko pripravništvo (za razliko od plačanega pripravništva po katerem se sklene pogodba o zaposlitvi) mora biti sklenjena pogodba o volonterskem pripravništvu v pisni obliki, v kateri se določijo pripravnikove pravice (o odmorih, počitkih, trajanju pripravništva, povračilu stroškov, ter zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu…).

Delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas

Pogodba o zaposlitvi za določen čas pomeni, da delavec opravlja delo v delovnem razmerju, v katerem uživa vse pravice po Zakonu, vendar pa je do neke mere vseeno v negotovem položaju, saj bo delo opravljal do poteka roka, za katerega je bila pogodba sklenjena.

Zakon določa, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas in le izjemoma za določen čas, vendar v praksi ni tako. Med novimi  zaposlitvami v Sloveniji, sklenjenimi v zadnjih nekaj letih, je po podatkih Zavoda za zaposlovanje že več kot 80 % pogodb o zaposlitvi sklenjenih za določen čas. Med mladimi od 15-24 let, jih kar 66 % delo opravlja za določen čas, kar nas uvršča na prvo mesto v EU. Po uveljavitvi novega ZDR-1 v aprilu 2013 se je med novimi zaposlitvami v Sloveniji zaznal trend povečanja števila sklenjenih pogodb za nedoločen čas.

Delavec in delodajalec sicer nimata pogodbene svobode, ne moreta prosto odločati, ali bo delavec delo opravljal v delovnem razmerju za nedoločen ali za določen čas, saj so razlogi, ki opravičujejo sklenitev pogodbe za določen čas objektivni, določa jih zakon. Pogodba za določen čas, ki ne vsebuje zakonsko predvidenega razloga za sklenitev tovrstne pogodbe, je nezakonita. Razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je tako bistvena sestavina pogodbe, ravno tako kot način izrabe letnega dopusta. Delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo za več kot 2 leti, razen v primerih, ki jih določa zakon.
Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Delavec, ki mu preneha pogodba o zaposlitvi za določen čas, ima pravico do odpravnine, razen v naslednjih primerih:

• če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca;
• v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje sezonskega dela, ki traja manj kot tri mesece v koledarskem letu;
• v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje javnih del oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena zaradi vključitve v ukrepe aktivne politike zaposlovanja v skladu z zakonom;
• v primeru, ko delavec in delodajalec v času trajanja ali po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas skleneta pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, oziroma če delavec nadaljuje z delom na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ali če delavec ne sklene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno delo, ki mu ga je ponudil delodajalec po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Odpravnino pri prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas je uvedla nova delovna zakonodaja. Zaradi večjih stroškov takšne zaposlitve tudi pogodbo o zaposlitvi za določen čas delodajalci v praksi nadomeščajo z delom, ki ga delavec opravlja kot samostojni podjetnik. Tak delavec pogosto ustanovi in opravlja delo kot samostojni podjetnik zato, da lahko opravlja delo za naročnika, ki ga ne želi zaposliti.
Pogodba o zaposlitvi za določen čas pomeni, da delavec opravlja delo v delovnem razmerju, v katerem uživa vse pravice po zakonu, vendar pa je do neke mere vseeno v negotovem položaju, saj bo delo opravljal do poteka roka, za katerega je bila pogodba sklenjena.
Delavec in delodajalec sicer nimata pogodbene svobode, ne moreta prosto odločati, ali bo delavec delo opravljal v delovnem razmerju za nedoločen ali za določen čas, saj so razlogi, ki opravičujejo sklenitev pogodbe za določen čas, objektivni, določa jih zakon.

Primer sodne prakse o pogodbi za določen čas:
Dunja
Učiteljica je na sodišču zahtevala ugotovitev nezakonitosti treh zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, sklenjenih zaradi začasno povečanega obsega dela ter ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je sprva Dunji ugodilo, saj delodajalec ni uspel utemeljiti razloga začasnih potreb po delu in naj bi po mnenju nižjega sodišča zlorabil institut sklenitve pogodbe za določen čas. Vrhovno sodišče pa je sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo na 1. stopnjo, ker nižji sodišči nista upoštevali posebne določbe Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki predvideva sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi pričakovanega zmanjšanega vpisa učencev.

»Agencija za začasno zaposlovanje«

»Agencijsko delo« je posebna oblika dela, ki nastane s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Pogodba o zaposlitvi je torej sklenjena med delavcem in »agencijo za posredovanje dela«. Delodajalec, s katerim delavec sklene pogodbo, je torej »agencija«, uporabnik pa je podjetje, v katerem delavec opravlja delo.
Pri »agencijskem delu« je za delavca pomemben tudi pisni dogovor, ki ga skleneta delodajalec (»agencija«) in uporabnik; v pisnem dogovoru podrobneje določita medsebojne pravice in obveznosti ter pravice in obveznosti delavca in uporabnika. V skladu s tem mora biti delavec z napotitvijo na delo k uporabniku pisno obveščen o pogojih dela ter o pravicah in obveznostih pri uporabniku. Delavčeve pravice tako niso odvisne samo od pogodbe o zaposlitvi, ampak mora delavec biti pozoren tudi na določbe, opredeljene v pogojih dela, ter pravice in obveznosti pri uporabniku, o katerih mora agencija delavca obvestiti ob napotitvi.
Ne glede na pisni dogovor je uporabnik, torej podjetje, pri katerem delavec opravlja delo, odgovoren za spoštovanje določb o varovanju zdravja pri delu ter o delovnem času, odmorih in počitkih oziroma mora zagotavljati pravice, ki so vezane na kraj opravljanja dela.
Pomembna novost  lani spremenjenega Zakona o delovnih razmerjih je omejitev števila napotenih delavcev pri uporabniku, ki ne sme presegati 25% zaposlenih delavcev pri uporabniku. V to omejitev pa niso všteti delavci, ki so pri delodajalcu za zagotavljanje dela, zaposleni za nedoločen čas.
Pogodba o zaposlitvi med delavcem in »agencijo« se sklene za nedoločen čas. Pogodba o zaposlitvi za določen čas se lahko sklene le izjemoma (poglej V. poglavje zloženke), in prav tako pogodbe za določen čas ne morejo biti zaporedoma sklenjene za več kot dve leti.
V sistemu agencijskega dela prihaja do kršitev pri podaljševanju pogodb za določen čas preko dveh let na ta način, da podjetje, kjer delavec opravlja delo, zaposli istega delavca preko druge »zaposlitvene agencije«.
Težava je tudi v podaljševanju pogodb za določen čas, ki trajajo en mesec. Zakonodaja sicer ne omejuje trajanje pogodbe o zaposlitvi navzdol, vendar je za delavca izredno stresno čakanje na to, ali bo njegova pogodba podaljšana ali ne vsak mesec.