Samostojni podjetnik

Prekerni delavci imajo včasih (lahko) status samozaposlene osebe. Vendar niso vsi samozaposleni že prekerni delavci!

Samozaposleni niso delavci v smislu delovnopravne zakonodaje. Gre za osebe, ki samostojno delujejo na trgu dela in storitve opravljajo v svojem imenu in za svoj račun. Za samozaposlene veljajo pravila (pogodbenega) civilnega ter gospodarskega prava. Delovno pravo pride v poštev v primerih, ko samozaposleni sklepajo pogodbe o zaposlitvi z drugimi osebami, ki pa uživajo status in varstvo delavca po Zakonu o delovnih razmerjih.

Slovenija je imela lansko leto med vsemi evropskimi državami najhitrejšo, 16% rast števila samozaposlenih.[1]

Najpogosteje so samozaposlene osebe samostojni podjetniki, pod to kategorija pa spadajo tudi nekateri samostojni poklici. (Samostojni) podjetnik je po Zakonu o gospodarskih družbah fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Samostojni podjetnik nastopa na trgu samostojno in z naročniki le poslovno sodeluje.

Samozaposleni se za samostojno delovanje na trgu dela odločajo bodisi iz lastne podjetniške iniciative, bodisi iz nuje, ker so nezaposleni.

Pogosta praksa pa je, da delodajalec oz naročnik posla pogojuje opravljanje dela posamezniku s pridobitvijo statusa samostojnega podjetnika oziroma s sklenitvijo naročniškega razmerja. Tako razmerje ni problematično, če posamezniku, ki opravlja delo, tak način dela ustreza. Pozorni pa moramo biti v primeru, ko ima tako »poslovno« razmerje vse elemente delovnega razmerja. Delavec in delodajalec nimata popolne pogodbene svobode. Ne moreta prosto odločati, ali bo delavec delo opravljal v delovnem razmerju ali pa posloval z njim, kot podjetnik, če tak odnos kaže vse elemente delovnega razmerja.

Za prekerno delo gre praviloma takrat, kadar je samozaposlitev zgolj navidezna, dejansko pa obstajajo vsi elementi delovnega razmerja.

Za prikrito delovno razmerje gre takrat, kadar se razmerje med delavcem in delodajalcem prikazuje drugače, kot je v resnici, da bi se naročnik izognil plačevanju davkov in prispevkov iz naslova pogodbe o zaposlitvi.[2]

Za ugotovitev ali gre za nedovoljeno obliko prekernega dela ali za resnično samozaposlitev, so pomembni odgovori na vprašanja, kdo je gospodar posla, kdo organizira delovni proces, kdo nadzoruje delo in daje navodila, v čigavem imenu ter na čigav račun se posluje.[3]

Zaradi širitve prakse »zaposlovanja« samostojnih podjetnikov z namenom zmanjševanja stroškov dela s strani delodajalca in vse večje revščine med samostojnimi podjetniki v Sloveniji je v zadnji zakonodaji opredeljena ureditve posebne kategorije samozaposlenih, tako imenovanih ekonomsko odvisnih oseb.

Ekonomsko odvisne osebe so samozaposlene osebe, ki na podlagi pogodbe civilnega prava, osebno, za plačilo, samostojno in dlje časa opravljajo delo v okoliščinah ekonomske odvisnosti, ne zaposlujejo delavcev in minimalno 80 odstotkov svojih letnih dohodkov pridobijo od istega naročnika.

Ekonomska odvisnost ni element delovnega razmerja, kljub temu zakon tudi za ekonomsko odvisne osebe predvideva (omejeno) pravno varstvo, in sicer glede:

  • prepovedi diskriminacije;
  • zagotavljanja minimalnih odpovednih rokov;
  • prepovedi odpovedi pogodbe v primeru neutemeljenih odpovednih razlogov;
  • zagotavljanja plačila za pogodbeno dogovorjeno delo, kot je primerljivo za vrsto, obseg in kakovost prevzetega dela, upoštevaje kolektivno pogodbo in splošne akte, ki zavezujejo naročnika;
  • obveznosti plačila davkov in prispevkov in
  • pravil o uveljavljanju odškodninske odgovornosti.

Ekonomsko odvisni oseba uveljavlja naštete pravice, če po zaključku vsakega koledarskega ali poslovnega leta obvesti naročnika, od katerega je ekonomsko odvisna.

[1] Hren, B., Podjetništvo iz nuje, anomalija ali trend?, Dnevnikov Objektiv, 23.8.2014.

[2] Senčur Peček, D.:, Delavci in delodajalci, 2-3/2014, str. 212,

[3] Kresal B., Delavci in delodajalci 2-3/2012, str. 258


Primeri sodne prakse o samozaposlnih

Jure
Jure je preko statusa samostojnega novinarja opravljal 5 let delo, ki je imelo vse elemente delovnega razmerja. Sodišče je ugodilo Juretovemu zahtevku po priznanju razmerja za nedoločen čas z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja.

Miha
Miha je z delodajalcem sklenil pogodbo o zaposlitvi a je zanj opravljal delo, kot samostojni podjetnik in bil ekonomsko v celoti odvisen od njega. Ko je na sodišču vložil tožbo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, se je delodajalec branil, da je s tožnikom sklenil pogodbo z nazivom pogodba o zaposlitvi. S to pogodbo sta se dogovorila, da bo tožnik ob sklenitvi pogodbe s toženo stranko opravljal dejavnost samostojnega posameznika, v skladu z dogovorom pa je tožena stranka tožniku plačala tri račune, pri čemer je bil le-ta samostojni podjetnik. Tožnik je bil zavarovan kot samostojni podjetnik.

Sodišče je ugodilo Mihovi zahtevi in pri tem poudarilo, da ne delovnopravna zakonodaja, niti Zakon o gospodarskih družbah ne prepovedujeta, da bi delavec, ki je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in bil pri delodajalcu zaposlen za nedoločen čas, imel tudi status samostojnega podjetnika. Zakon o delovnih razmerjih, ne glede na formalno obliko razmerja, vzpostavlja celo domnevo delovnega razmerja, če obstajajo elementi tega razmerja.

Jana
Jana je opravljala delo novinarke. Imela je status samostojne novinarke in je za toženo stranko- naročnika, opravljala delo na podlagi pogodb o programskem sodelovanju oziroma novinarskem delu. Jana je delala cele dneve, prejemala fiksni bruto znesek plačila, sama je plačevala davke in prispevke, ki bi v delovnem razmerju bremenili delodajalca, v pogodbah delovni čas ni bil dogovorjen, delo je bilo opisano zgolj na splošno, zavezovala jo je tudi konkurenčna prepoved, tako da ni mogla delati za nobenega drugega naročnika. Pred sodiščem je Jana zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, plačilo davkov in prispevkov s strani tožene stranke. Nižji sodišči sta njen zahtevek zavrnili, češ da stranki nista imela namena vzpostaviti delovnega razmerja. Vrhovno sodišče je sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Poudarilo je, da je v primerih, ko stranki stopita v razmerje, ki ima vse elemente delovnega razmerja, njuna volja omejena. Ugotovilo je, da je tožnica delo opravljala nepretrgano in da je bila vezana na obsežna navodila glede vsebine, časa, kraja, izvedbe, trajanja dejavnosti, torej je delovala pod nadzorom in s skromno mero lastne pobude in samostojnosti. Odločilna je vsebina dejanskega in ne le formalnega razmerja med strankama, torej ni pomembno, kako stranki poimenujeta svoje sodelovanje. Opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava ne predstavlja zadostnega razloga za zavrnitev zahtevka o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja. Potrebno je tudi presoditi, kakšen je bil dejanski razlog sklepanja pogodb civilnega prava, ali jih je želela skleniti novinarka in je sama vztrajala pri takšnem načinu sodelovanja, ali je morda le pristajala na tak status in si prizadevala za spremembe sodelovanja ter sklenitev delovnega razmerja. Za ugotovitev delovnega razmerja je poleg obstoja elementov delovnega razmerja, potrebno še izpolnjevanje pogojev glede izobrazbe, izkušenj, delovne dobe ipd.