Prekarci

Prekarstvo je problematično iz najmanj dveh vidikov. Prvič kot oblika izkoriščanja določene neprivilegirane skupine in drugič kot simptom – simptom kratkovidne, brezčutne in neodgovorne družbe, v kateri živimo.

Ko se trudimo obdržati pridobitve socialne države, med katere sodijo osemurni delavnik, dostojno plačilo za delo, zdravstveno in nezgodno zavarovanje ter pravica do letnega dopusta, si moramo žal priznati, da te pravice že dolgo več ne veljajo za vse. Ne veljajo za brezposelne kakor praviloma tudi ne za mlade, ki vstopajo na trg dela. Njim so namreč skoraj brez izjeme na voljo zgolj prekarne oblike dela, ki sistematično kršijo mnoga, pogosto pa kar vsa načela socialne države. Morda je najhuje prav to, da obe skupini zaposlenih – torej redno zaposleni in prekarci – bivata vzporedno ena ob drugi, pri čemer se člani prve skupine pretvarjajo, da člani druge ne obstajajo, oziroma da je njihovo stanje zgolj začasne, prehodne narave. A vendar se zdi, da če je katero od obeh stanj prehodne narave, je to stanje redno zaposlenih z razmeroma veliko količino zagotovljenih pravic. Skupina redno zaposlenih se namreč stara, tako da ji že po naravni poti grozi izumrtje, seveda pa pomeni širjenje prekarnih oblik dela tudi neposredni pritisk na redno zaposlene in posledično zmanjševanje pravic.

Prekarne oblike dela so se v zadnjih letih razširile v mnogih poklicih. Od nekvalificiranih delavcev na gradbiščih, preko natakarjev, pa vse do intelektualnih poklicev, kakor so novinarji, učitelji in profesorji na univerzah. Sprašujem se, ali gre zgolj naključje, da se je prekarstvo tako hitro razširilo prav med novinarji, ki bi sicer lažje opozarjali na nevarne spremembe v družbi. A krivec za nastalo situacijo seveda ni socialna država, temveč kapitalizem, ki namesto da bi izhajal iz pravic in potreb pozameznika ter družbe kot skupnosti posameznikov, izhaja iz diktata kapitala, katerega edini cilj je maksimizirati dobiček, tudi in predvsem na račun t.i. stroškov dela. Tako smo na eni strani priča zaposlenim, ki delajo preko svojega delovnega časa, se srečujejo s sindromom izgorelosti in siceršnjim porastom zdravstvenih težav, na drugi strani pa imamo ogromno skupino izobraženih in dela željnih mladih, ki jih ne znamo vključiti v delovni proces. Nujno bi bilo potrebno pravičneje porazdeliti tako delo kakor tudi dohodke.

Karin Cvetko Vah, doktorica matematičnih znanosti, profesorica in pisateljica